O nas

Dobrodošli v Spletnem domu Slovenskega prosvetnega društva (SPD) Borovlje!

Tukaj pregled o bogati zgodovini društva:

Prve korenine slovenskega kulturnopolitičnega delovanja v Borovljah segajo nazaj v leto 1870. Takrat se je namreč ustanovilo v gostilni Jurkele  na Doleh »Slovensko katoliško-konstitucionalno društvo Borovlje«, ki je imelo 77 članov. Delo društva je usahnilo po desetih letih.

22. februarja 1905 se je zbralo v gostilni »Pri Kajzerju« v Podljubelju 80 delavcev in kmetov iz Borovelj in okolice na posvetnem zborovanju. Govornika sta bila Valentin Jug in dr. Lambert Ehrlich iz Celovca., ki se je posebno zavzemal za delavstvo v Borovljah. Nato so sklicali 12. marca istega leta ustanovni shod in ustanovili »Slovensko krščansko-socijalno delavsko društvo za Podljubelj in okolico«.

Predsednik društva je bil Gregorij Spöck. V odboru je bil kot konzulent tudi župnik Janko Arnuš, provizor v Podljubelju, ki je često nastopil kot predavatelj o političnih, socialnih in verskih vprašanjih. Kar kmalu je moral zapustiti kraj.

Število članov je hitro naraslo na več kot sto ljudi, kar je omogočalo živahno kulturno delo. Še v istem letu je bil ustanovljen društveni zbor.

​

V Borovljah in okoli je oživelo po letu 1905  raznovrstno slovensko društveno delovanje.

Izjema je bila trdnjava pri Cingelcu na Trati, kjer je že od leta 1889  naprej delovala Slovenska hranilnica in posojilnica, od leta 1890 naprej  Slovenska Čitalnica in kjer se je izkazalo Slovensko prosvetno društvo „Drava“, ki je bilo ustanovljeno leta 1903. Posebne zasluge za to delovanje ima Lovro Zablačan, ki je bil lastnik Cingelca in je podaril kot predsednik vse svoje imetje Slovenksi hranilnici in posojilnici.

V Borovljah so nastala še razna društva kot

​

Društvo „Strel“                                                                           1906

Podružnica Ciril – Metodove družbe                                    1908

Lovsko društvo „Artemis“                                                       1909

Telovadno društvo „Sokol“                                                     1909

Slovenska hranilnica in posojilnica Borovlje                     1908

​

Tudi v Slovenjem Plajberku so se v tem času oglasili Slovenci s tamburaškim zborom, ki je večkrat nastopal z Boroveljskimi pevci.

Ni slučaj, da je v Borovljah nastalo tako močno slovensko gibanje, saj so se stopnjevale predvsem v Borovljah narodnostne napetosti in spori. Kajti tudi nemškogovoreči in njim  prijazni Slovenci so se organizirali v društvih.

Tako so delovali v Borovljah

• „Bibliotheks –Verein“

• Dva pevska društva

• Podružnica društva „Südmark“

• Deutscher Schulverein

• Otroški vrtec

• Telovadno društvo (Turnerbund)

Kot važen predpogoj za uspešno delovanje slovenskih društev so bili seveda potrebni primerni prostori oz. domovi za številne prireditve.

Dvorana pri Cingelcu na Trati in Delavski dom v Podljubelju pričata o podjetnosti in požrtvovalnosti slovenskih prosvetašev v tem času, saj so oba domova samo zgradili.

Torej so bili zelo uspešni s svojimi prireditvami. Toda leta 1909 so se zaradi notranjih sporov razdelili na dva društva:

• »Kmečko društvo za Podljubelj in okolico« ter

• »Slovensko podporno društvo slovenskih kovinarjev na Koroškem«.

Zaradi razcepitve se je do leta 1912 delovanje popolnoma prenehalo.

Tako so spoznali, da naj bi delovalo samo eno društvo in so razširili pravila društva iz leta 1905. Tako je nastalo leta 1912 spet skupno  društvo z imenom »Katoliško slovensko izobraževalno društvo v Borovljah za Borovlje in okolico« z predsednikom Jakobom Wiesererjem (Radoslav Bizer).

Iz zapisniške knjige društva izvemo, kako so nasprotniki zavednih Slovencev motili razna zborovanje in prireditve.

Zadnja seja je bila 19. julija 1914, kjer so izjavili sožalje nad smrtjo prestolonaslednika in njegove soproge deželnemu predsedniku.

Med 1. svetovno vojno društveno delovanje ni bilo možno. Šele januarja 1919 so se odborniki spet sestali in izvolili za predsednika Danijela Lavsekarja iz Borovelj in Cirila Kanduta za tajnika, ki je k novemu položaju (Borovlje so bile tedaj začasno v okviru države SHS) sledeče: »V novi državi živimo in bodemo tudi, upajmo, živeli. Ne poznamo je in ne poznamo onih, s katerimi živimo skupaj in onih, ki nam vladajo. V tem oziru bo prav posebno treba pouka. Zato oživimo danes naše društvo.«

Vključili so se v narodno delo pred plebiscitom, a poudarili so tudi dosledno verska načela pod geslom »Z Bogom za narod«.

Po občnem zboru februarja 1920 je prešlo vodstvo v ženske roke. Helena Ogriz iz Podljubelja je postala predsednica. Zadnja seja je bila 27. maja 1920.

Rezultat plebiscita je zožil podlage in možnosti za narodno –prosvetno udejstvovanje in pretrgal tudi vezi med slovenskimi kulturnimi delavci v Borovljah in okolici.

Trajalo je do 13.aprila 1924, ko so ustanovili znova društvo z imenom »Društvo slovenskih diletantov v Borovljah«.

Za predsednika je bil izvoljen Valentin Vertič, ki je zbral okoli sebe nekaj ljudi, da so spet začeli z delovanjem. Namen društva je bila gojitev dostojne dramske umetnosti.

Nastal pa je tudi društveni zbor, knjižnica in drugo. Društvo je bilo zelo aktivno, prireditve so se odvijale pri Cingelcu in v Delavskem domu v Podljubelju ali v kinodvorani v Borovljah.  Večkrat so igrali pod stražo, saj so nemškogovoreči prireditve tako motili, da brez tega ni bilo možno imeti prireditve.

Velika pevska prireditev s 120 nastopajočimi iz Zilje, Roža in Podjune leta 1932 je bil nekako višek v društveni zgodovini.

Leta 1935 so na velikonočni ponedeljek imeli 30 – letnico društvenega delovanje pri Cingelcu na Trati, kjer se je zbralo nad 500 ljudi.

Na Štefanovo 1937 so imeli zadnjo prireditev v kino dvorani v Borovljah.

Pristojne politične oblasti so 11. januarja 1940 društvo razpustili.

Zatrto je bilo delovanje, slovenska beseda in slovenska pesem zaničeni in prepovedani. Cingelc, Delavski dom in vse slovensko premoženje so bili zaplenjeni.

Več članov likvidiranega društva ni preživelo druge svetovne vojne (npr. Ivan Dovjak – obglavljen na Dunaju).

Izseljeni so bili nekateri člani društva, med njimi tudi predsednik Vertič. Polovica pevk in pevcev se ni več vrnila.

Ko so se vrnili izseljenci, taboriščniki, ujetniki in vojaki, je boroveljsko društvo kar hitro spet zaživelo.

18. avgusta 1946 je Valentin Vertič sklical občni zbor in tako je postal predsednik novo nastalega društva z imenom »Slovensko prosvetno društvo Borovlje« .

Imeli so do sredine 50-ih let vrsto prireditev, a je na žalost po smrti predsednika Vertiča društveno delo skoraj zamrlo. Leta 1973 je prevzel Andrej Wieser vodstvo društva, ki je z nekaj starejšimi in mlajšimi prosvetaši zopet zagnal društveno delovanje. Izkazalo se je, da je bilo zanimanje za slovensko kulturo le še prisotno.

Tako je pod mojim vodstvom nastal leta 1974 ansambel »Drava«, ki je bil prva društvena skupina po dolgih letih. Tako je nastalo novo gibanje, ki je naraslo. Bili so včlanjeni tudi Plajberžani, ki pa so leta 1975 ustanovili svoje društvo. To je zelo poslabšalo položaj boroveljskega društva, saj so številni odborniki zapustili odbor.

Leta 1981 sem ustanovil moški zbor, ki se je po 15 letih spremenil v Mešani zbor – Komorni zbor SPD »Borovlje«.

Moj oče Melhijor Verdel je prevzel istega leta vodstvo društva in je z novim zagonom bistveno poživel delovanje s kakovostnimi in dobro obiskanimi prireditvami.

Višek je bila sanacija društvenega kulturnega doma pri »Cinglecu na Trati«. Melhijor Verdel je uspel s svojimi društveniki to poslopje kupiti in docela renovirati. Tako je danes častni predsednik SPD »Borovlje«.

Ko sem decembra 2007 prevzel od njega predsedstvo, mi je predal društvo in celotnega Cingelca popolnoma obnovljenega in brez dolga.

To je prav gotovo velika zasluga.

Mag. Roman Verdel

predsednik SPD »Borovlje«